Kako je Volodja postal klasični violinist – kako se je vse začelo – študijsko obdobje

Volodjin začetni študij violine ni potekal na običajen način, ki velja za standard za doseganje profesionalne ravni. Violino je začel igrati razmeroma pozno, pri devetih letih, resno pa pri šestnajstih.

V intervjuju, ki ga je Volodja dal za znano ameriško glasbeno revijo Fanfare, je pojasnil naslednje:

Danes lahko rečem, da sem imel izjemno srečo, da sem se najprej učil pri enem najboljših slovenskih violinskih pedagogov Cirilu Veronku na Konservatoriju v Ljubljani, nato pa nadaljeval visokošolsko izobraževanje iz violine na znanih ustanovah v Kölnu, Moskvi, na Dunaju in v Zagrebu pri odličnih profesorjih in mednarodno priznanih violinistih, kot so:

Igor Ozim, Galina Barinova, Grigorij Zhislin Josef Suk, Klaus Maetzl, Josip Klima ter vsi člani znamenitega kvarteta Amadeus, pri katerih sem se štiri leta učil tudi komorno igro.

Omeniti moram, da sem začel igrati violino razmeroma pozno, pri devetih letih, in resno pri šestnajstih, pred šestnajstim letom sem imel slabo zgodovino vadbe – tudi ne redno. V tem obdobju sem bil bolj športni navdušenec.

Tudi glasba, ki sem jo začel resno poslušati, ko sem bil star 13 let, ni bila klasična glasba, ampak leta 1969 najbolj popularna glasba tistega obdobja.

Kmalu sem se osredotočil na poslušanje raziskovanja različnih jazzovskih skupin. Posebej so me navdušili nekateri jazzovski violinisti, kot so Jaen Luc Ponti, Jerry Goodman in zlasti veliki Stephen Grapelli.

Moja prva glasbena želja je bila, da bi se bolje naučil igrati violino, da bi znal malo improvizirati in da bi lahko igral violino v jazz – rock skupini s prijatelji.

Seveda je bilo za to takoj potrebno tudi več treninga (vadbe). Po srečnih okoliščinah sem začel vse bolj poslušati tudi klasično glasbo.

Pri 16 letih sem prvič slišal posnetek na LP plošči Christiana Ferrasa, ki je izvajal znana koncerta Mendelssohna in Čajkovskega), in LP z znanimi romantičnimi miniaturami v izvedbi Ide Haendel.

Nekaj tednov zatem, ko sem bil povsem očaran nad lepoto igre teh dveh violinistov, je v Ljubljani (mojem rojstnem mestu) gostoval slavni David Ojstrah, ki je kot solist nastopil s Slovensko filharmonijo.

Vse to je v meni povzročilo pravo notranjo revolucijo, zaradi katere sem se dobesedno zastrupil z glasbo in od takrat sem imel samo eno željo, postati glasbenik – violinist. Ob podpori staršev sem začel kupovati vse razpoložljive posnetke, da bi poslušal in spoznaval vse najpomembnejše violiniste.

Seveda sem začel tudi veliko vaditi.

Že eno leto po tem, ko sem prvič slišal Mendelssohna, sem se ga naučil in ga izvedel na šolskem javnem koncertu.

Po zaslugi mojega profesorja v Ljubljani Cirila Veronka, ki se je takoj odzval na veliko spremembo mojih glasbenih interesov in začel zelo intenzivno delati z mano, sem opravil sprejemni izpit v Kölnu (Hochschule für Musik).

Tam sem se pet let učil pri legendarnem slovenskem violinskem pedagogu Igorju Ozimu in diplomiral z najvišjo oceno.

Ves čas študija v Kölnu sem sodeloval v več komornih zasedbah, poleg tega pa sem imel redne ure komorne igre z vsemi člani kvarteta Amadeus in z violončelistom Borisom Pergamenščikom.

Petletno obdobje v Kölnu je bilo tudi obdobje moje najbolj intenzivne vadbe violine, hkrati pa sem poslušal glasbo z LP-plošč, kmalu tudi zgoščenk, in redno obiskoval koncerte. To je bilo obdobje raziskovanja in odkrivanja lepot komorne in simfonične glasbe, nikoli pa nisem prenehal poslušati jazza in drugih glasbenih zvrsti.

Zelo pomembno je bilo tudi enoletno študijsko obdobje v Moskvi (1980-81) na Konservatoriju Pjotra Iljiča Čajkovskega in delo s priznano violinistko Galino Barinovo ter redne ure pri violinskem virtuozu Grigoriju Žislinu, ki je bil takrat profesor na Gnesinovem inštitutu.

V Moskvi sem imel priložnost obiskovati tudi ure drugih študentov pri znanih profesorjih, kot so Leonid Kogan, Maja Glezarova, Eugenia Čugajeva, Irina Bočkova in še nekateri drugi. To je še dodatno razširilo moja glasbena obzorja in znanje o violini.

V celotnem obdobju študija pa za osebno razumevanje glasbe, ob strogem spoštovanju skladateljevih partitur in slogovnih obdobij, predvsem pa za razvoj lastne individualnosti in za pogum, da jo pokažem na odru, je bila najpomembnejša podpora svetovno znanega violinista Josefa Suka. Štiri leta (1981-85) sem bil njegov študent na Univerzi za glasbo na Dunaju.

Pojdi na vrh – Volodja Balžalorsky-violinski virtuoz: življenjepis

Kariera – zgodnje obdobje

Volodja se je že med študijem in zlasti takoj po njem zelo intenzivno posvečal številnim koncertnim nastopom kot gost najpomembnejših koncertnih dvoran v nekdanji Jugoslaviji, kmalu pa vse bolj tudi koncertnim nastopom v tujini.

Za to obdobje so bili še posebej pomembni številni “debitantski ” koncerti, ki so bili nagrajeni z dolgotrajnimi aplavzi:

• prvi Volodjin resnično velik uspeh je bil na zaključnem koncertu mojstrskega tečaja za duo violina in klavir pod vodstvom Franca Gullija v Trstu maja 1979, ko je z novozelandsko pianistko Alison Laender izvedel Franckovo sonato, kar je dokumentirano tudi s posnetkom v živo na RAI.
• Avgust 1979: Izbor Jugoslovanske mladine za sodelovanje na Ohridskem festivalu. To je bil tudi prvi nastop v duu s Hinkom Haasom in v duetu z Moniko Skalar.
• Februar 1981: v Ljubljani, ko je Volodja prvič nastopil kot solist v Brahmsovem violinskem koncertu s Slovensko filharmonijo in znanim slovenskim dirigentom Antonom Nanutom,
• aprila 1983: zelo opazen recital v Zagrebu skupaj z zelo nadarjenim pianistom Edijem Terbovcem
• Aprila 1986: prvi nastop v znameniti Kolačevi dvorani v Beogradu s sijajnim uspehom, na podlagi katerega so takoj sledila nova koncertna vabila.

Za to obdobje je bilo najpomembnejše intenzivno sodelovanje v duu violina-klavir v letih 1985-1997 z nemškim pianistom Christophom Theilerjem ter s slovenskim pianistom Hinkom Haasom, s katerim je Volodja Balžalorsky v Duu igral od leta 1979 dalje…

Zgodnje obdobje delovanja Volodje Balžalorskega:

Mednarodni koncertni nastopi

Od leta 1986 je Volodja redno prejemal vabila za koncertne nastope na glasbenih festivalih in koncertnih ciklih v različnih državah,
predvsem s partnerjema v DUU, Christophom Theilerjem in Hinkom Haasom, od leta 2001 pa tudi s svojim klavirskim triom Amael..

Prav tako je redno prejemal vabila številnih nacionalnih radijskih in televizijskih postaj v različnih državah za snemanje in neposredne prenose svojih koncertov. 

Kot solist je Volodja Balžalorsky nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije, Slovenskim simfoničnim orkestrom RTV, Komornim orkestrom iz Ostrave in s številnimi drugimi orkestri v različnih državah.

Mednarodna komorno-glasbena sodelovanja in komorno-glasbeni projekti

Volodja osebno poudarja, da je ena njegovih največjih ljubezni in strasti komorna glasba.

Tako se je v svoji več kot štiridesetletni bogati karieri posvečal predvsem komorni glasbi, zlasti v zadnjih dvajsetih letih kot ustanovni član priznane slovenske zasedbe Trtio Amael, pa tudi v duu za violino in klavir – trenutno s pianistoma Aleksandrom Serdarjem in Petrom Caelenom, prej pa v dolgoletnem partnerstvu s pianisti Hinkom Haasom, Christophom Theilerjem in Jakšo Zlatarjem.

Leta 2009 je Volodja poleg koncertov tria Amael na festivalu sodobne glasbe Forfest v Kromerižu in na festivalu v San Marinu sodeloval tudi s pianistom Julianom Riemom in z njim koncertiral v znamenitem Gasteigu v Münchnu. Pred tem je z Julianom Riemom odigral nekaj koncertov v Sloveniji.

Nekaj tednov pozneje pa je v dvorani Weil v Carnegie Hall-u tretjič zelo uspešno nastopil. To je bilo sodelovanje z angleškim pianistom Jamesom Lisneyjem.

V povezavi s svojimi projekti komorne glasbe je kot gostujoči umetnik nastopal na festivalih, kot so: Bienale Zagreb (1989), Glasbeni festival Ost-West (1992), Festival komorne glasbe Aberystwyth (1997, 1998), Evropski mesec kulture 1997 – festival Georga Crumba v Ljubljani, A Universal Affair v Carnegie Hall-u (2005), Glasbeni festival SXSW v Austinu (2009, 2010), Tallinn Chamber Music Festival (2014), Evmelia Festival (2013, 2015) Volos-Agria, Grčija itd., je Volodja koncertiral s cenjenimi solisti in uglednimi komornimi glasbeniki z vsega sveta.

Nekaj teh glasbenikov je:
Pianisti: Đorde Stanetti, Hrvaška; Albina Šikšniūtė, Litva; Benjamin Rawitz, Izrael; Vladimir Kovalski, Rusija-ZDA; Michelle Schumann, Kanada-ZDA; Brett Bachus, ZDA; Maria Pikoula, Grčija; Marija Vrskova, Severna Makedonija; Saori Haji, Japonska.
Violinisti: Valery Oistrakh, Rusija; Michael Bochmann, Združeno kraljestvo; Mark Messenger, Združeno kraljestvo; Lana Trotovšek, Slovenija; Rusanda Panfili, Avstrija; Irina Kovorkova, Rusija
Violisti: Simon Rowland Jones, Združeno kraljestvo; Luca Sanzo, Italija; Svava Bernhardsdottir, Islandija; Johanna Vahermägi, Estonija
Violončelisti: Nicholas Jones, Velika Britanija, Igor Mitrović, Srbija-Slovenija, Seeli Tolvio, Finska; Elena Skvortsova, Rusija; Miloš Mlejnik, Slovenija; Andrej Petrač, Slovenija; Karmen Pečar, Slovenija,
Pihalci:
klarinetisti David Campbell, Velika Britanija; Milko Pravdić, Hrvaška, Jure Jenko, Slovenija; Andrej Zupan, Slovenija.

Kako je Volodja postal klasični violinist – kako se je vse začelo – študijsko obdobje

Volodjin začetni študij violine ni potekal na običajen način, ki velja za standard za doseganje profesionalne ravni. Violino je začel igrati razmeroma pozno, pri devetih letih, resno pa pri šestnajstih.

V intervjuju, ki ga je Volodja dal za znano ameriško glasbeno revijo Fanfare, je pojasnil naslednje:

Danes lahko rečem, da sem imel izjemno srečo, da sem se najprej učil pri enem najboljših slovenskih violinskih pedagogov Cirilu Veronku na Konservatoriju v Ljubljani, nato pa nadaljeval visokošolsko izobraževanje iz violine na znanih ustanovah v Kölnu, Moskvi, na Dunaju in v Zagrebu pri odličnih profesorjih in mednarodno priznanih violinistih, kot so:

Igor Ozim, Galina Barinova, Grigorij Zhislin Josef Suk, Klaus Maetzl, Josip Klima ter vsi člani znamenitega kvarteta Amadeus, pri katerih sem se štiri leta učil tudi komorno igro.

Omeniti moram, da sem začel igrati violino razmeroma pozno, pri devetih letih, in resno pri šestnajstih, pred šestnajstim letom sem imel slabo zgodovino vadbe – tudi ne redno. V tem obdobju sem bil bolj športni navdušenec.

Tudi glasba, ki sem jo začel resno poslušati, ko sem bil star 13 let, ni bila klasična glasba, ampak leta 1969 najbolj popularna glasba tistega obdobja.

Kmalu sem se osredotočil na poslušanje raziskovanja različnih jazzovskih skupin. Posebej so me navdušili nekateri jazzovski violinisti, kot so Jaen Luc Ponti, Jerry Goodman in zlasti veliki Stephen Grapelli.

Moja prva glasbena želja je bila, da bi se bolje naučil igrati violino, da bi znal malo improvizirati in da bi lahko igral violino v jazz – rock skupini s prijatelji.

Seveda je bilo za to takoj potrebno tudi več treninga (vadbe). Po srečnih okoliščinah sem začel vse bolj poslušati tudi klasično glasbo.

Pri 16 letih sem prvič slišal posnetek na LP plošči Christiana Ferrasa, ki je izvajal znana koncerta Mendelssohna in Čajkovskega), in LP z znanimi romantičnimi miniaturami v izvedbi Ide Haendel.

Nekaj tednov zatem, ko sem bil povsem očaran nad lepoto igre teh dveh violinistov, je v Ljubljani (mojem rojstnem mestu) gostoval slavni David Ojstrah, ki je kot solist nastopil s Slovensko filharmonijo.

Vse to je v meni povzročilo pravo notranjo revolucijo, zaradi katere sem se dobesedno zastrupil z glasbo in od takrat sem imel samo eno željo, postati glasbenik – violinist. Ob podpori staršev sem začel kupovati vse razpoložljive posnetke, da bi poslušal in spoznaval vse najpomembnejše violiniste.

Seveda sem začel tudi veliko vaditi.

Že eno leto po tem, ko sem prvič slišal Mendelssohna, sem se ga naučil in ga izvedel na šolskem javnem koncertu.

Po zaslugi mojega profesorja v Ljubljani Cirila Veronka, ki se je takoj odzval na veliko spremembo mojih glasbenih interesov in začel zelo intenzivno delati z mano, sem opravil sprejemni izpit v Kölnu (Hochschule für Musik).

Tam sem se pet let učil pri legendarnem slovenskem violinskem pedagogu Igorju Ozimu in diplomiral z najvišjo oceno.

Ves čas študija v Kölnu sem sodeloval v več komornih zasedbah, poleg tega pa sem imel redne ure komorne igre z vsemi člani kvarteta Amadeus in z violončelistom Borisom Pergamenščikom.

Petletno obdobje v Kölnu je bilo tudi obdobje moje najbolj intenzivne vadbe violine, hkrati pa sem poslušal glasbo z LP-plošč, kmalu tudi zgoščenk, in redno obiskoval koncerte. To je bilo obdobje raziskovanja in odkrivanja lepot komorne in simfonične glasbe, nikoli pa nisem prenehal poslušati jazza in drugih glasbenih zvrsti.

Zelo pomembno je bilo tudi enoletno študijsko obdobje v Moskvi (1980-81) na Konservatoriju Pjotra Iljiča Čajkovskega in delo s priznano violinistko Galino Barinovo ter redne ure pri violinskem virtuozu Grigoriju Žislinu, ki je bil takrat profesor na Gnesinovem inštitutu.

V Moskvi sem imel priložnost obiskovati tudi ure drugih študentov pri znanih profesorjih, kot so Leonid Kogan, Maja Glezarova, Eugenia Čugajeva, Irina Bočkova in še nekateri drugi. To je še dodatno razširilo moja glasbena obzorja in znanje o violini.

V celotnem obdobju študija pa za osebno razumevanje glasbe, ob strogem spoštovanju skladateljevih partitur in slogovnih obdobij, predvsem pa za razvoj lastne individualnosti in za pogum, da jo pokažem na odru, je bila najpomembnejša podpora svetovno znanega violinista Josefa Suka. Štiri leta (1981-85) sem bil njegov študent na Univerzi za glasbo na Dunaju.

Pojdi na vrh – Volodja Balžalorsky-violinski virtuoz: življenjepis

Kariera – zgodnje obdobje

Volodja se je že med študijem in zlasti takoj po njem zelo intenzivno posvečal številnim koncertnim nastopom kot gost najpomembnejših koncertnih dvoran v nekdanji Jugoslaviji, kmalu pa vse bolj tudi koncertnim nastopom v tujini.

Za to obdobje so bili še posebej pomembni številni “debitantski ” koncerti, ki so bili nagrajeni z dolgotrajnimi aplavzi:

• prvi Volodjin resnično velik uspeh je bil na zaključnem koncertu mojstrskega tečaja za duo violina in klavir pod vodstvom Franca Gullija v Trstu maja 1979, ko je z novozelandsko pianistko Alison Laender izvedel Franckovo sonato, kar je dokumentirano tudi s posnetkom v živo na RAI.
• Avgust 1979: Izbor Jugoslovanske mladine za sodelovanje na Ohridskem festivalu. To je bil tudi prvi nastop v duu s Hinkom Haasom in v duetu z Moniko Skalar.
• Februar 1981: v Ljubljani, ko je Volodja prvič nastopil kot solist v Brahmsovem violinskem koncertu s Slovensko filharmonijo in znanim slovenskim dirigentom Antonom Nanutom,
• aprila 1983: zelo opazen recital v Zagrebu skupaj z zelo nadarjenim pianistom Edijem Terbovcem
• Aprila 1986: prvi nastop v znameniti Kolačevi dvorani v Beogradu s sijajnim uspehom, na podlagi katerega so takoj sledila nova koncertna vabila.

Za to obdobje je bilo najpomembnejše intenzivno sodelovanje v duu violina-klavir v letih 1985-1997 z nemškim pianistom Christophom Theilerjem ter s slovenskim pianistom Hinkom Haasom, s katerim je Volodja Balžalorsky v Duu igral od leta 1979 dalje…

Zgodnje obdobje delovanja Volodje Balžalorskega:

Mednarodni koncertni nastopi

Od leta 1986 je Volodja redno prejemal vabila za koncertne nastope na glasbenih festivalih in koncertnih ciklih v različnih državah,
predvsem s partnerjema v DUU, Christophom Theilerjem in Hinkom Haasom, od leta 2001 pa tudi s svojim klavirskim triom Amael..

Prav tako je redno prejemal vabila številnih nacionalnih radijskih in televizijskih postaj v različnih državah za snemanje in neposredne prenose svojih koncertov. 

Kot solist je Volodja Balžalorsky nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije, Slovenskim simfoničnim orkestrom RTV, Komornim orkestrom iz Ostrave in s številnimi drugimi orkestri v različnih državah.

Mednarodna komorno-glasbena sodelovanja in komorno-glasbeni projekti

Volodja osebno poudarja, da je ena njegovih največjih ljubezni in strasti komorna glasba.

Tako se je v svoji več kot štiridesetletni bogati karieri posvečal predvsem komorni glasbi, zlasti v zadnjih dvajsetih letih kot ustanovni član priznane slovenske zasedbe Trtio Amael, pa tudi v duu za violino in klavir – trenutno s pianistoma Aleksandrom Serdarjem in Petrom Caelenom, prej pa v dolgoletnem partnerstvu s pianisti Hinkom Haasom, Christophom Theilerjem in Jakšo Zlatarjem.

Leta 2009 je Volodja poleg koncertov tria Amael na festivalu sodobne glasbe Forfest v Kromerižu in na festivalu v San Marinu sodeloval tudi s pianistom Julianom Riemom in z njim koncertiral v znamenitem Gasteigu v Münchnu. Pred tem je z Julianom Riemom odigral nekaj koncertov v Sloveniji.

Nekaj tednov pozneje pa je v dvorani Weil v Carnegie Hall-u tretjič zelo uspešno nastopil. To je bilo sodelovanje z angleškim pianistom Jamesom Lisneyjem.

V povezavi s svojimi projekti komorne glasbe je kot gostujoči umetnik nastopal na festivalih, kot so: Bienale Zagreb (1989), Glasbeni festival Ost-West (1992), Festival komorne glasbe Aberystwyth (1997, 1998), Evropski mesec kulture 1997 – festival Georga Crumba v Ljubljani, A Universal Affair v Carnegie Hall-u (2005), Glasbeni festival SXSW v Austinu (2009, 2010), Tallinn Chamber Music Festival (2014), Evmelia Festival (2013, 2015) Volos-Agria, Grčija itd., je Volodja koncertiral s cenjenimi solisti in uglednimi komornimi glasbeniki z vsega sveta.

Nekaj teh glasbenikov je:
Pianisti: Đorde Stanetti, Hrvaška; Albina Šikšniūtė, Litva; Benjamin Rawitz, Izrael; Vladimir Kovalski, Rusija-ZDA; Michelle Schumann, Kanada-ZDA; Brett Bachus, ZDA; Maria Pikoula, Grčija; Marija Vrskova, Severna Makedonija; Saori Haji, Japonska.
Violinisti: Valery Oistrakh, Rusija; Michael Bochmann, Združeno kraljestvo; Mark Messenger, Združeno kraljestvo; Lana Trotovšek, Slovenija; Rusanda Panfili, Avstrija; Irina Kovorkova, Rusija
Violisti: Simon Rowland Jones, Združeno kraljestvo; Luca Sanzo, Italija; Svava Bernhardsdottir, Islandija; Johanna Vahermägi, Estonija
Violončelisti: Nicholas Jones, Velika Britanija, Igor Mitrović, Srbija-Slovenija, Seeli Tolvio, Finska; Elena Skvortsova, Rusija; Miloš Mlejnik, Slovenija; Andrej Petrač, Slovenija; Karmen Pečar, Slovenija,
Pihalci:
klarinetisti David Campbell, Velika Britanija; Milko Pravdić, Hrvaška, Jure Jenko, Slovenija; Andrej Zupan, Slovenija.